Zakaj Willems? 

Kmalu po rojstvu prvega otroka sem začela razmišljati, kaj bi mu kot mama rada omogočila v otroštvu. Meni je glasba v življenju dala mnogo lepega, zelo sem vesela, da je z glasbo povezan moj poklic in tudi praktično vsi moji hobiji. Vseeno pa svojih otrok ne bi rada obremenila s pričakovanjem, da postaneta poklicna glasbenika. Najbolj si želim, da bi imela rada glasbo, da bi rada pela in da bi jima glasba bila zvesta spremljevalka in kreativna dejavnost njunih življenj. Ko sem pregledovala različne sisteme, sem ugotovila, da je rešitev metodološki sistem po Edgarju Willemsu, ki omogoča vse to, hkrati pa da tudi odlično osnovo za morebitno nadaljevanje v glasbeni smeri preko učenja glasbenih inštrumentov.

Edgar Willems se je z glasbo resneje začel ukvarjati pri petintridesetih letih. V zelo kratkem času si je potem pridobil glasbeno izobrazbo in spoznal, da so obstoječe pedagoške prakse za otroke zelo zahtevne in abstraktne in da bi bilo potrebno iskati temelje za uspešno pedagoško delo v pristnem življenjskem okolju. Njegov pristop k pedagoškemu delu temelji na dejstvu, da je občutek za glasbo potencialno navzoč v vsakem človeku in da ga je s primerno vzgojo mogoče prebuditi in ga razvijati že od ranega otroštva naprej. Vse življenje je potem posvetil snovanju sistema, ki omogoča sistematično vodenje otrok od tretjega leta starosti. Otroci preko vodene igre intenzivno razvijajo glasbene sposobnosti in pridobivajo glasbena znanja. 

"Glasbeno uvajanje", program predšolske glasbene vzgoje po Willemsu, je sestavljeno iz treh stopenj, vsaka od njih pa vsebuje učne vsebine, ki jih v okviru posamezne stopnje otroci usvojijo. Pri vsakem učencu ločeno moramo učitelji vedeti, kako razvijati razvoj splošne sposobnosti posluha kot tudi razvoj specifičnih sposobnosti. Upoštevati je treba dejstvo, da posluh pogojujejo tri pomembne sposobnosti: slušno zaznavanje, čustvena odzivnost na slišano in analitično, zavestno poslušanje. Te tri sposobnosti pogojujejo učiteljev način poučevanja in različne možne načine razvijanja posluha. 

 

In sem šla na izobraževanje. Z najvišjo možno umetniško izobrazbo sem se podala v nov izziv. Želela sem poznati sistem bolj poglobljeno. Ni mi žal, bilo pa je kar zahtevno. Bodoči učitelji smo morali pokazati ne samo veliko glasbenega znanja, pač pa tudi psihološke osnove pedagoškega dela, pa poznavanje razvojnih značilnosti otrok, močno smo morali napredovati v kreativnih glasbenih področjih, saj sistem temelji na improvizaciji, invenciji in drugih oblikah glasbenih dejavnosti, nenazadnje pa smo vsa ta znanja morali vsakoletno dokazovati tudi na preverjanjih.

Zdaj lahko opazujem napredek svojih otrok, ko se igramo po sistemu Edgarja Willemsa. In sem hvaležna, da sem si lahko pridobila ta znanja.